Lepa je, res. (Žurnal, avgust 2010)

En fejst dopust, nekaj lenobnih deževnih dni, par neprespanih noči podaljšanih v jutro, kakšno ponesrečeno kosilo, ena dobra knjiga, nekaj špehastih zapiskov, en prepir s sosedom.. in v Ljubljani je marsikaj po novem. Kavarna na nebotičniku, okralancljana z barsko rdečimi novoletnimi lučkami, mesarski most z veličastnim, prvaljičnim pridihom, na katerem se redko zaklepa svoje kolo, bolj pogosto pa ključavniške žabice s prijaznimi sporočilci. Pod Nukom prostrane stopnice, ob katerih še Zlata ladjica na enkrat zgleda manjša. Lepa je, Ljubljana, slišim ob sosednji mizi, kjer primorci naročajo dober špricer, portugalske študentke pa nekaj tradicionalno našega, Laško, mogoče Union. Lepa je, res.